Suho iglanje (Dry Needling) v fizioterapiji

Suho iglanje (angl. dry needling) je invazivna fizioterapevtska tehnika, pri kateri se v mehko tkivo vstavi ena ali več tankih, različno dolgih igel. Igle se lahko vstavljajo v tako imenovane miofascialne prožilne točke (pogovorno imenovane tudi »vozlji«) ali neposredno v fascialni sistem (Dommerholt, Del Morel in Grobli, 2006).

Namen in mehanizem delovanja

Suho iglanje se v fizioterapiji uporablja za lajšanje akutne in kronične bolečine, sproščanje miofascialnih prožilnih točk ter odpravljanje omejitev pri gibanju mehkih tkiv. Uporablja se kot samostojna tehnika ali v kombinaciji z drugimi terapevtskimi pristopi. Njeno delovanje temelji na sprožitvi več sistemskih odzivov, ki so posledica mehanskega draženja tkiva ob vstavljanju igle (Baldry, 2002).

Predvideni mehanizmi delovanja vključujejo:

• kemično analgezijo (sproščanje protibolečinskih snovi),
• zmanjšanje preobčutljivosti centralnega živčnega sistema,
• spodbujanje regeneracije mehkega tkiva,
• lokalno raztezanje in preoblikovanje tkiva zaradi električne polarizacije (Chen et al., 2001).

Uporaba in kontraindikacije

V praksi se suho iglanje uporablja pri številnih stanjih, kot so trn v peti, plantarni fasciitis, teniški komolec, bolečine v križu in živčne bolečine. Je učinkovito orodje za sproščanje mišičnih vozljev, pospeševanje regeneracije in izboljšanje gibljivosti. Fizioterapevti se za to metodo pogosto odločijo v specifičnih primerih, ko druge tehnike niso bile zadostno uspešne.

Terapija s suhim iglanjem ima tudi določene kontraindikacije. Ne izvaja se pri osebah z motnjami strjevanja krvi, oslabljenim imunskim sistemom, napredovalimi žilnimi obolenji, sladkorno boleznijo, epilepsijo in med nosečnostjo. Prav tako se upoštevajo morebitne kontraindikacije z zdravili. Postopek je absolutno odsvetovan pri pacientih, ki imajo izrazit strah pred iglami (belonefobija).

Potek terapije in varnost

Terapevtski postopek suhega iglanja običajno poteka na naslednji način: fizioterapevt najprej opravi pregled, oceni stanje ter preveri parametre bolečine in gibljivosti. Pacienta namesti v ustrezen položaj in nato izvede postopek iglanja.

Suho iglanje je varen postopek, če ga izvaja ustrezno usposobljen fizioterapevt ali zdravnik. Postopek je načeloma malo boleč. Pacienti običajno občutijo le krajšo bolečino ob vbodu igle, medtem ko je nadaljnje premikanje igle v mišici lahko le neprijetno. Bolečina se lahko pojavi pri iglanju v bližini vezi, tetiv ali živcev. Med postopkom se lahko pojavi t. i. lokalni trzljaj (twitch), ki je normalen refleksni odziv in znak, da se miofascialna prožilna točka sprošča.

Gre za strogo nadzorovan in higieničen postopek. Izvajalec zagotavlja predpisane higienske standarde in sterilnost z uporabo rokavic, razkužil in igel za enkratno uporabo, zato je tveganje za okužbo minimalno. Usposobljeni izvajalci morajo opraviti tudi ustrezno izobraževanje o preprečevanju prenosa okužb.

Možni stranski učinki

Pogosti, a nenevarni stranski učinki suhega iglanja so:

• lokalna bolečina na mestu vboda (pogosto opisana kot zapoznela mišična bolečina oziroma »muskelfiber«),
• občutek zatezanja,
• manjše podplutbe,
• lokalno vnetje.

Ti učinki običajno izzvenijo v 72 urah in so posledica terapevtskih mehanizmov, ki jih sprožimo med postopkom. Ob nestrokovnem izvajanju so lahko stranski učinki tudi resnejši, zato je ključnega pomena izbira ustrezno usposobljenega strokovnjaka.

Učinkovitost glede na znanstvene dokaze

Pomembno je poudariti, da suho iglanje ni univerzalno zdravilo. Njegova učinkovitost je močno odvisna od znanja in usposobljenosti izvajalca.

• Strokovna literatura navaja, da je suho iglanje v kombinaciji z drugimi fizioterapevtskimi postopki lahko učinkovito pri lajšanju bolečine v ledvenem delu hrbtenice (Furlan et al., 2005).
• Prav tako lahko pripomore k aktivaciji mišic, odpravljanju miofascialne bolečine ter zmanjšanju spastičnosti in izboljšanju gibljivosti zgornjega uda po možganski kapi (Mendiguita-Gomez, 2016).
• Sistematični pregled literature potrjuje, da je suho iglanje pri nekaterih bolečinskih stanjih podobno učinkovito kot mokro iglanje (injiciranje različnih sredstev), vendar ni jasno, ali so ti učinki večji od placeba (Cummings in White, 2011).
• Meta-analiza visoke kakovosti (nivo 1a) ugotavlja, da obstajajo dokazi nizke do zmerne kakovosti, da je suho iglanje kratkoročno in srednjeročno (do 12 tednov) učinkovitejše pri lajšanju bolečine kot placebo ali druge posamične terapije. Ista analiza navaja, da dokazi nizke kakovosti podpirajo pozitiven vpliv na izboljšanje funkcije v primerjavi s placebom (Gattie, Cleland in Snodgrass, 2017).

Sklep

Sklepamo lahko, da suho iglanje ni rešitev za vse težave, vendar je v rokah strokovnjaka in v pravih primerih lahko zelo učinkovito orodje. Njegova uspešnost je odvisna od strokovne izvedbe in se pogosto uporablja tam, kjer druge fizioterapevtske tehnike niso dovolj učinkovite. Je invaziven, a ob pravilnem izvajanju varen in relativno neboleč postopek. Odločitev o tem, ali je suho iglanje primerna terapija za posameznika, mora temeljiti na kliničnem pregledu in oceni usposobljenega strokovnjaka.

Naši strokovnjaki izvajajo suho iglanje izključno po mednarodno certificirani metodi AIFIDN (American Institute of Functional Integrated Dry Needling), ki jo priznava tudi Združenje fizioterapevtov Slovenije. Kader je ustrezno usposobljen, dosledno upošteva najvišje higienske standarde in je vpisan v register certificiranih izvajalcev z diplomo, ki omogoča samostojno izvajanje naprednih tehnik suhega iglanja.