Vrtoglavica (vertigo): Vzroki, diagnostika in fizioterapevtska obravnava

Vrtoglavica ali vertigo je krovni izraz za simptom (in ne bolezen), ki ga pacienti najpogosteje opisujejo kot občutek vrtenja ob spremembi položaja. Vrtoglavico lahko povzroči več različnih bolezenskih stanj. Ključ do uspešne rehabilitacije je pravilna diagnoza, ki razlikuje med okvarami notranjega ušesa in drugimi perifernimi vzroki ter centralnimi okvarami, kot je možganska kap (Stanton in Freeman, 2021).

Vrtoglavico najpogosteje povzročajo motnje v delovanju vestibularnega sistema. Med te, tako imenovane periferne vzroke, uvrščamo benigni paroksizmalni pozicijski vertigo (BPPV) in Menièrovo bolezen. Te motnje so večinoma posledica napačnega položaja kalcijevih kristalčkov (otokonijev) v notranjem ušesu. To povzroči pošiljanje »napačnih« signalov o položaju glave v možgane, kar zmoti občutek za ravnotežje in posledično sproži vrtoglavico. Drugi, redkejši, a potencialno nevarnejši vzroki vrtoglavice so možganska kap, tumorji, vestibularna migrena in nevrološke bolezni, kot je multipla skleroza.

Za vrtoglavico pogosteje trpijo ženske (do trikrat pogosteje kot moški), pojav pa je povezan tudi s srčno-žilnimi obolenji in depresijo. Pogostost narašča s starostjo; v povprečju se letno pojavi pri 1,4 % prebivalstva.

Obravnava benigne paroksizmalne pozicijske vrtoglavice (BPPV)

Ker v fizioterapiji najpogosteje obravnavamo benigni paroksizmalni pozicijski vertigo (BPPV), si poglejmo podrobneje, za kaj gre in kako ga odpravljamo.

BPPV je, kot omenjeno, posledica premika ali napačnega položaja otokonijev (majhnih kristalov kalcijevega karbonata) v polkrožnih kanalih notranjega ušesa. Ta del ravnotežnega aparata je občutljiv na gravitacijo in spremembe položaja glave. Ob premiku sproži signal, ki po osmem možganskem živcu potuje do možganov, kjer se informacija obdela. Možgani to informacijo združijo s podatki iz oči in drugih senzorimotoričnih receptorjev ter tako ustvarijo občutek za ravnotežje. Kadar je katera od teh informacij »napačna«, se pojavijo simptomi vrtoglavice.

Za lažje razumevanje si predstavljajte naslednjo situacijo: stojite z avtomobilom pri rdeči luči, ko se tovornjak na sosednjem pasu premakne naprej. Za trenutek lahko dobite občutek, da se premikate vi. Informacija iz oči (premik tovornjaka) je namreč v nasprotju z informacijo iz telesa (da stojite pri miru). To neskladje povzroči zmedo in nelagodje. Pri vrtoglavici je ta občutek močno potenciran (Hain, 2013).

Fizioterapevtski postopki

Ker je stanje vrtoglavice za paciente izjemno moteče in omejujoče, so za zdravljenje razviti učinkoviti protokoli.

• Repozicijski manevri: Strokovna literatura kot najučinkovitejše opisuje repozicijske manevre, kot so Semontov, Epleyjev in Gufonijev manever. Ti vključujejo natančno določene položaje glave ter hitre premike trupa in spremembe naklona. Pri tem je treba poudariti, da jih sme izvajati le ustrezno usposobljen fizioterapevt ali zdravnik, saj obstaja tveganje za druge poškodbe ali nepričakovan pojav simptomov. Manevre med terapijo večkrat ponovimo, sama obravnava pa se običajno izvede od enkrat do trikrat, kar v večini primerov vsaj začasno odpravi vrtoglavico (Bhattacharyya et al., 2008).
• Tehnike navajanja (habituacija): Poleg repozicijskih manevrov pri fizioterapevtski obravnavi uporabljamo tudi tehnike navajanja. Gre za izobraževanje pacienta o tem, katere aktivnosti so priporočljive in kako naj jih izvaja. V začetni fazi se pacient izogiba gibom, ki sprožijo vrtoglavico; svetujemo mu glede dnevnih aktivnosti, položajev med spanjem in podobno. Po približno tednu dni se v nadzorovanih pogojih in pod ustreznim kotom postopoma začnejo dodajati provokativni gibi. Intenzivnost postopoma stopnjujemo, s čimer se možgani sčasoma znova »naučijo« pravilno uporabljati ravnotežni sistem (Bhattacharyya et al., 2008).
• Vestibularne vaje: V kasnejši fazi rehabilitacije se dodajajo tudi posebne vestibularne vaje, ki pa se po podatkih iz literature izkazujejo za manj učinkovite od repozicijskih manevrov, ki jih izvede terapevt (Bhattacharyya et al., 2008).

Zdravljenje z zdravili

V določenih primerih je potrebno tudi zdravljenje z zdravili. Običajno se predpisujejo zdravila za lajšanje občutka vrtenja in slabosti, vendar njihova uporaba pogosto ni priporočljiva. V primeru vrtoglavice zaradi Menièrove bolezni se občasno uporabljajo tudi diuretiki.

Sklep

Vrtoglavica v večini primerov (če odmislimo z njo povezana tveganja za padce) ni nevarna, je pa za paciente izjemno neprijetna. Kot smo poudarili, je za uspešno zdravljenje ključna natančna diagnoza. Z ustreznimi fizioterapevtskimi postopki smo pri odpravljanju vrtoglavice zelo uspešni. Kljub temu se stanje rado ponavlja: po podatkih Strantona in Freemana (2021) se v petih letih ponovi pri približno 50 % pacientov. Na srečo jo je tudi ob ponovitvi mogoče uspešno zdraviti.